Karate je vzhodnoazijska borilna veščina, katere ime ima dvojno vlogo. Po eni strani gre za borilno veščino z otočja Okinava, katere namen je preživeti in nima pravil, druga vloga karateja je šport, katerega namen je zmaga in ima športna pravila.
V obeh primerih pa gre za goloroko borilno veščino, ki vključuje tri večja področja:
- NIHON – TEHNIKA: stave, udarce in blokade z rokami in nogami, ki predstavljajo osnove;
- KATE: gibanje po določenih vzorcih;
- KUMITE: borba, katera je lahko dogovorjena ali prosta.
Mnogo različic karateja vključuje tudi vadbo s tradicionalnimi orožji. Ta del vadbe oz. samostojna veščina rokovanja s temi orožji se imenuje KOBUDO.
Poleg tehnik lahko vsebuje karate tudi filozofsko plat, tesno povezano z vadbo. Namen karateja je namreč razvoj celega človeka skozi dolgotrajno vadbo, tako v pomenu fizičnega razvoja (zdravje, borba in samoobramba, šport) kakor razvoja osebnosti in doseganja notranjega miru, zelo pomembno vlogo ima dihanje.
- Kitajski izvori karateja (od okoli 2600 pred n. št.)
V tem času govorimo o začetkih arhaičnega karateja, ki je v Kitajski šele v 16. stoletju postal avtohton sistem borilne veščine. Duhovni oče karateja je indijski menih Bodhidharma (470-557), ki je l. 520 prišel na Kitajsko, da bi razširil zen-budizem. Po obisku na cesarjevem dvoru, se je ustavil v samostanu Shao Lin. Opazil je, da so duhovniki šibkega zdravja, zato je oblikoval sistem telesnih vaj z imenom shih-pa lohan shou ali 18 boksarskih tehnik (danes znane kot kata SANCHIN). Iz tega se je kasneje razvil shaolinski boks, ki je močno vplival na naslednje razvojno obdobje. Po legendi naj bi pred tem v samoti prebil kar devet let.
- Okinavsko obdobje karateja (od leta 1372)
Na podlagi kitajskih prvin borbe in lokalnih okinavskih sistemov golorokega bojevanja se je izoblikovala veščina okinava-te, bolj znana kot tote ali kitajska roka (pravili pa so ji tudi tode ali roka Tangovcev, po kitajski dinastiji Tang).
Okinava, največji otok v arhipelagu Ryukyu, velja za zibelko karateja. Od Kitajske jo loči samo Vzhodnokitajsko morje. Tako je na primer Shanghai dvakrat bližje Okinavi kot Nara ali Kyoto, stari prestolnici Japonske, zato je na otočju Ryukyu (Okinavsko otočje) zmeraj prevladoval kitajski vpliv.
Ko je v 14. stoletju na Japonskem divjala državljanska vojna med severnimi in južnimi samurajskimi zvezami, se je kitajski cesar iz dinastije Ming leta 1372 odločil okupirati arhipelag Ryukyu. Vendar do izkrcanja čet ni prišlo, saj se je kitajski cesar pogodil z okinavskim kraljem Satom o priznanju kitajske nadoblasti, medtem ko je Ryukyu obdržal vso samoupravo. Med Kitajsko in kraljevino Ryukyu je zacvetela tesna kulturna in gospodarska izmenjava.
Zelo pomembno je leto 1392, ko na prošnjo okinavskega kralja, kitajski cesar na Okinavo pošlje 36 družin obrtnikov, med njimi tudi mojstre borilnih veščin. Na Okinavo so tako prispele prve oblike shaolinskega boksa.
V začetku so obstajale tri šole, ki so se imenovale po krajih, kjer so delovale: shuri-te, tomari-te in naha-te. Najbolj znani mojstri teh šol so bili Sokon Matsumura Bushi, Anko Itosu, Azato Yasutsune (vsi trije shuri-te), Kanryo Higaona (naha-te) in Kosaku Matsumora (tomari-te).
Tri okinavske šole karateja
V 19. stoletju je okinava-te dobila dokončno obliko. Razširila se je v tri smeri: shuri-te, naha-te in tomari-te. Nazivi šol so nosili imena krajev, kjer so nastali. Na zaključno oblikovanje shuri-te sta najbolj vplivala Anko Itosu (1830 – 1915) in Azato Yasutsune (1827 – 1906). Tomari-te je sistematiziral Kosaku Matsumora (1829 – 1898). Shuri-te in tomari-te sta si bila zelo podobna. Združila sta se z borilnimi sistemi iz severne Kitajske. Shuri-te je bil pretežno ofenzivni stil in se je najbolj oddaljil od kitajskega originala. Vseboval je veliko nožnih udarcev in blokad ter normalno dihanje.
Priznanje okinavskega karateja
Leta 1902 so na pobudo Anka Itosa na Okinavi uvedli tote (karate) v obvezni šolski program. Veščina kitajska roka je s tem doživela do tedaj najvišje družbeno priznanje. Itosu je kmalu opazil, da so stare kate predolge in preveč zahtevne za učenje po šolah, zato je leta 1906 oblikoval pet poenostavljenih kat, imenovanih pinan, ki jih je oblikoval na podlagi kat kushanku, passai in chinto.
Leta 1906 je Gichin Funakoshi, Itosujev in Azatov učenec, z nekaj prijatelji prepotoval Okinavo in javno prikazoval tote. Nastopil je tudi v Shuri-ju (kraljeva palača) in Nahi (sedaj glavno mesto Okinave) ter zagovarjal veščino toteja pred Medicinskim združenjem Okinave. V letih 1914 – 1915 je s skupino, v kateri sta bila še dva slavna Itosujeva učenca, Kenwa Mabui in Choi Motobu, znova prepotoval otok in propagiral tote.
Leta 1921 je bodoči japonski cesar Hirohito obiskal Okinavo. V njegovo čast so v starem dvorcu mesta Shuri izvedli spektakularni prikaz karateja, ki ga je vodil Gichin Funakoshi.
Okinavske stili karateja
Tri velike originalni stili karate na Okinavi so Shorin-ryu, Goju-ryu, Uechi-ryu, manjši so Ryuei-ryu, Shorei-ryu,…, kateri so se razvile in že prej omenjenih šol.
Shorin-ryu izhaja iz shuri-te ter malo iz tomari-te šole.
Iz naha-te šole sta se razvila Goju-ryu in Uechi-ryu.
- Japonsko obdobje (od leta 1920)
Karate dobi japonski naziv »prazna roka«. Govorimo o nastanku japonskega karateja. Največji vpliv na oblikovanje japonskega karateja je izvedel Gichin Funakoshi. Reformiral ga je tako v metodičnem kot tudi filozofskem smislu. Karate se je iz pismenke tote preimenoval v »prazna roka«.
Funakoshijeva šola karateja je postala znana kot shotokan. Nastale so še druge šole karateja, med katerimi so najbolj znane: goju-ryu (Chojun Miyagi), shito-ryu (Kenwa Mabuni), wado-ryu (Hironori Otsuka), kyokushinkai (Masutasu Oyama), sankukai, nabudo (Yoshinau Nanbu) idr.
Iz šol shuri-te in tomari-te so kasneje nastali: shotokan (Gichin Funakoshi), wado-ryu (Hironori Otsuka), kobayashi-ryu (Yuchoku Higa), matsubayashi-ryu (Soshin Nagamine) idr. Vse tri šole pa so vplivale tudi na nastanek shito-ryuja (Kenwa Mabuni), ishin-ryuja (Tatsuo Shimabuku), kyokushinkaija (Masatutsu Oyama) idr.
Japonski stili karateja
Na japonskem sta JKA ter nato WKF priznala štiri velike stile karateja Shotokan, Goju-ryu, Wado-ryu in Shito-ryu.
- Razvoj karateja v svetu (od leta 1950)
Karate postane mednarodni šport, ki preraste ozke okvire tradicionalne veščine in je vse manj japonska nacionalna posebnost.
V tem času nastanejo številne karate organizacije in stilske zveze. Po moči in ugledu se kot vodilni izdvojita dve zvezi: WUKO – športni karate in ITKF – tradicionalni karate. Mednarodni olimpijski komite potrdi obe zvezi in postavi zahtevo po poenotenju karateja.
Leta 1994 je iz zveze WUKO nastala WKF, ki je načeloma združila športni in tradicionalni karate. Peto razvojno obdobje je era olimpijskega karateja, saj je bil karate leta 2016 izbran med olimpijske športe. Tako se bo prvič pokazal v največji luči, prav v zibelki karateja, na Olimpijski igrah v Tokiu, na Japonskem leta 2020.