Je tradicionalni stil karateja iz Okinave z obsežno zgodovino. Beseda Goju-ryu pomeni “trdo-mehki stil” in se nanaša na tehnike, ki se izvajajo z zaprtimi in odprtimi pestmi ter krožnimi gibi.
Zgodovina Goju-Ryu karateja je nekoliko zavita v tančico glede na to, da ne obstaja veliko oziroma ni kakršnih dokumentov in pisanih sledi. Goju ryu stil izhaja iz Naha te šole karateja. Potrebno je upoštevati, da je Japonska leta 1609 zasedla Okinavo, pri čemer je oblast zatem prepovedala domačinom nošnjo orožja in vadbo borilnih veščin. S tem se je vadba borilnih veščin izvajala na skrivaj.
Leta 1873 je mojster borilnih veščin Kanryo Higashionna (1853-1916) odpotoval v kraj Fuzhou, ki se nahaja v provinci Fujian na Kitajskem, kjer se je izpopolnjeval pri različnih kitajskih mojstrih, med katerimi najbolj izstopa Ryu Ryu Ko.
Pozneje, leta 1882 se je Higashionna vrnil na Okinavo, kjer je začel poučevati novi stil borilnih veščin.
Eden od njegovih najboljših učencev je bil Chojun Miyagi (1888-1953), ki se je pri njem začel učiti pri 14 letih. Po smrti Higaonne je veliko učencev nadaljevalo z vadbo pri Miyagiju.
Leta 1930 so na demonstraciji borilnih veščin Japonske v Tokyu (All Japan Martial Arts Demonstration in Tokyo), nekateri demonstratorji vprašali Miyagijevega najboljšega učenca Jin’ana Shinzata, kateri stil vadi oziroma iz katere šole izhaja. Mojster Miyagi se je kot izkušen poznavalec kitajske literature, spomnil pesmi iz Bubishija z naslovom Kempo hakku (Osem pesmi pesti), ki vsebuje verz “Ho-wa goju wo dontu su”, ki pomeni “Trdo in mehko sta metoda vdiha in izdiha”. Zatem se je mojster odločil, da bo poimenoval svoj stil kot Goju-Ryu.
Leta 1933 je organizacija Dai Nippon Butoku Kai (Organizacija borilnih vrednot Velike Japonske) priznala Goju-Ryu karate, kot borilno veščino, poleg že uveljavljenega Juda in Kenda.
Meitoku Yagi (1912 – 2003) je bil edini učenec Miyagija, kateri je dobil njegovo dovoljenje za odprtje svojega doja in ga leta 1952 tudi odprl. Mojster Yagi je po smrti mojstra Miyagija dobil v posest tudi njegov karategi (kimono) in obi (pas). Neformalno je bil prenašalec znanja goju ryu stila iz česa izhaja, da je mojster Yagi nato učil tudi druge njegove učence med najbolj znanimi Gogen Yamaguchija. Yagi je tudi potomec kitajskih mojstrov obrti, kateri so bili poslani s strani kitajskega kralja na Okinavo leta 1392.
Meitoku Yagi
Kate
Goju-ryu ima 12 kat:
– Sanchin
– Tensho
– Gekisai dai ichi
– Gekisai dai ni
– Saifa
– Shisochin
– Sanseiru
– Seisan
– Seienchin
– Seipai
– Kururunfa
– Suparenpei
Značilnosti
Goju-ryu vsebuje krožne in linearne gibe, ki so sestavljeni iz silovitih napadov in trdih ter močnih udarcev z zaprtimi pestmi, kot z mehkejšimi tehnikami, ki se izvajajo z odprtimi rokami za napad, blokiranje ali kontroliranje nasprotnika, tudi z uporabo prijemov in metov. Velik poudarek je na pravilnem dihanju v vseh katah, še posebej pa pri katah Sanchin in Tensho, kjer se dihanje izvaja globoko in glasno. Goju-ryu karateist tudi izvaja vaje za utrjevanje in krepitev telesa, pri čemer si pomaga z različnimi pripomočki. Ta del vaje se imenuje Hoju undo.
Cilj in filozofija Goju-ryu
Mojster Miyagi je verjel, da je končni tj. ultimativni smoter karateja v izgradnji značaja, zoperstavljanju človeški bedi in iskanju duhovne svobode. Posebej je poudarjal, da se karate vadi kot samoobrambna veščina z negovanjem principa “karate-do ni sente nashi” (v prevodu: v karateju ni prvega napada). Pri izbiri imena je hotel poudariti, da njegov stil uteleša trdi in mehki princip, pri čemer se ta princip lahko raztegne tudi na filozofijo življenja. Samo trdota ali mehkoba sama zase ne bosta zadoščali, da se posameznik sovpada z življenjskimi izzivi. Pri izvedbi bloka vaditelj vzdihne – telo je mehko, pri napadu izdihne – telo je trdo.